Sea pub

Monika je dobila idejo, da gremo jadrat, ne vem, kaj je pripomoglo k temu: kozarec martinija, ki ga je popila, ali slika delfinov na steni našega priljubljenega lokala. Vsi skupaj smo zagrabili idejo (dobro, da imamo skiperja Tima), začelo se je vsesplošno brskanje po »inteligentnih« telefonih. V nekaj minutah je bilo vse urejeno, David je našel stran SAIL CITY in po kratkem premisleku je vprašal: "Kaj rezerviram?"

Udobna štirikabinka, Sun Odyssey 49i

In res, čez mesec dni smo se »znašli« v Biogradu na Moru, kjer smo se navdušili nad prostorno jadrnico, še bolj pa nad Karininim predlogom, da pakiranje po kabinah odložimo na konec dneva, izplujemo pa takoj. Monika je sedela v kokpitu, obkrožena z navtičnimi kartami, v roki pa je imela GPS. Ni trajalo dolgo, in že se je odločila, da postane mornarka. Res pa je, da nas je vse prevzel edinstven občutek v trenutku, ko smo odprli jadra in ugasnili motor.

Od višine se zvrti

Pot smo nadaljevali med Kornati in kopanje nadgrajevali s potapljanjem. Peter je bil zmeraj prvi v vodi in na presenečenje vseh je tokrat iz vode potegnil staro amforo. Karin ga je takoj opozorila, da jo mora vrniti v morje. Ko smo zapuščali Kornate, si je Monika na naše splošno presenečenje zaželela panoramski posnetek, saj tega, kar vidiš na teh čudovitih otokih, res ni nikjer na svetu. Tako smo jo privezali na plezalni pas (dobro, da ima Peter široko zbirko športnih rekvizitov zmeraj pri roki) in dvignili na naš petindvajsetmetrski jambor. »Če greš ti na jambor, grem jaz iz klifa,« je pred tem rekel Peter. Zanj to ni bil ravno problem, predstavljajte pa si Leo (mimogrede, očitno je bilo, da se med njima nekaj plete), ki ni ravno rojena skakalka v vodo. Na njeno srečo je skočila iz precej nižje višine, za pogum pa požela buren aplavz.

Vsako leto malo drugače

Ob koncu našega dopusta, ki smo ga končali z Monikino okusno ribjo juho, smo se že veselili prihodnjih počitnic, ki bodo spet »malo drugače«.