Obljuba dela dolg

Hčerki Lena in Laura sta nestrpno pričakovali jutro; kratko malo nista mogli spati, saj jima je oče obljubil, da bomo letos najeli »hiško« čisto pri morju. Šli smo šele ob koncu septembra (mimogrede, izjemen čas za jadranje) in hčerki nista mogli prikrivati dodatnega veselja, da jima ne bo treba v vrtec. Predstavljajte si, kakšno navdušenje je šele sledilo, ko smo zjutraj namesto pred vrata, prispeli na pomol.

Ugani, koliko skritih kotičkov ima jadrnica

Po stopnicah smo se spustili v salon. Lena se ni mogla načuditi, kako velika je jadrnica. Z iskreno radovednostjo je odpirala poličke in se čudila, koliko majhnih in velikih predalov je na voljo. Laura pa se je z roko poigravala z belo-modrim vzorcem, ki je pokrival sedežno garnituro v salonu. Kmalu se je pridružila Leni in skupaj sta iskali primerne sobice za svoje igračke; tukaj bo spala punčka, tukaj Klarin medo Ban ... Ko smo pa prišli do pospravljanja oblačil, vse skupaj ni bilo več pomembno; najpomembneje je bilo, da vzamemo igračke, se zasidramo v prvem zalivu in razrešimo skrivnosti, ki jih je ponujal otok. Televizijo smo imeli, vendar smo jo med počitnicami le nekajkrat vključili in zmeraj sklenili, da je zunaj »na terasi« boljši program. Plovbo smo si popestrili s kartami Črnega Petra, Laura in Lena sta kot nalašč zmeraj zmagovali.

Školjke, slano jezero in osliček

Vseh skupaj se nas je najbolj dotaknil zaliv na Telaščici, kjer smo se podali na krajši sprehod do slanega jezera, po poti nabirali rože in jih kar nekaj skupaj s školjkami uporabili za portret našega strica ter obenem pustili nekaj dobre volje za prihodnje obiskovalce. Ko smo prispeli nazaj, sta nas za povrh pozdravila dva zares prijazna oslička. Takoj se je našlo nekaj za njiju, da sta bila zadovoljna in smo ju lahko božali po mili volji. Na sprehodu smo srečali prijazen par (Anno in Karla) in kmalu smo se zapletli v prijeten pogovor. Bil je čas, da odidemo, a se Lena ni mogla ločit od manjšega oslička. Anna jo je poskušala prepričati, da je treba oditi, zato ji je povedala zgodbico o tem, da naj bi jo osliček nekoč skoraj pojedel. Lena pa ji je brezbrižno odvrnila: »Zakaj te je strah, očitno mu nisi bila dobra.« Ker so naši otroci včasih prepametni, sta nam oslička sama naredila uslugo in »odšla spat«, kot je pozneje razložila Laura.

Ko smo zapuščali zaliv, smo iz ozadja še dolgo poslušali »pozdrave«: iaaa, iaa ...

Veliko trenutkov, nikoli dolgega časa – žal pa vse skupaj zelo hitro mine. Dobro, da ostanejo spomini: kuhinjsko steno namreč po novem krasi slika našega trenutka ob slanem jezeru.